Sam nisem nikoli prestopil praga Casinoja, niti nisem igral igre na srečo, ker v te stvari nisem verjel. Vedno sem bil realist, kar si boš ustvaril sam, to pa bo tudi imel. Če tako pomislim, si niti nisem dovolil, da mi kdo drug kaj pomagal, jaz sem pomagal ljudem, da pa bi jaz poklical na pomoč, pa res le redko.
Enkrat čisto po naključju, pa je bil z menoj moj sin, ko sem moral iti po opravkih in mi rekel, da če lahko igra igre na srečo tako, da vzame eno srečko? Malo me je presenetil, potem pa sem ga vprašal, kako te igre poza? Povedal mi je, da mu moja žena včasih kupi srečko. Saj nisem vedel ali naj bom jezen ali ne, kajti prepričan sem bil, da mu daje napačna upanja in da so igre na srečo res samo igre, da pa zadeneš pa skoraj ni mogoče. Tako sem sinu kupil srečko, ker nisem mogel biti tako nesramen, da mu ne bi. On je točno vedel, katero srečko bo igral in tudi kako se pogleda za dobitek. Res je, da je igral najbolj poceni igre na srečo, srečka me je prišla le 1 euro. Vendar nisem želel, da bi otrok dobival napačne informacije, da se tako lahko pride do denarja.
Sam je odprl srečko in presenečeno zakričal, ker je dobil 5 eur. Tudi sam sem bil presenečen, ker res nisem pričakoval, da bo srečka dobitna. Sin je bil res srečen in vzel denar, ni hotel več igrati, rekel je, da tudi z mamo igra samo enkrat, ker igre na srečo ti srečo prinesejo enkrat, če igraš še enkrat potem sigurno izgubiš. No, saj to, sem si mislil, da tako razmišlja. Ker res ne bi rad, da ga igre na srečo zasvojijo že kot majhnega, da je to nekaj lepega, kajti še kako hitro te lahko igre na srečo potegnejo, da igraš vse več in več.