Ko sem zanosila, sem bila polna pričakovanj, a tudi vprašanj. Da bi bolje razumela, kaj se dogaja z mojim telesom in otrokom, sem si naložila aplikacijo za spremljanje nosečnost po tednih. Nisem si predstavljala, kako zelo mi bo to pomagalo. Vsak teden sem dobila občutek napredka, da nisem več tam, kjer sem bila prejšnji teden in da se nekaj pomembnega razvija.
Na začetku, ko sem bila še negotova in sem skoraj vsak dan preverjala, ali so znaki nosečnosti normalni, mi je prav tedensko spremljanje dajalo občutek varnosti. Prebrala sem, da se v 6. tednu začne utrip srca, v 9. tednu oblikujejo prsti, v 12. se konča prvo trimesečje – vse to so bile majhne zmage. Tako sem manj razmišljala o strahovih in bolj o tem, kako čudovit je razvoj življenja.
Drugo trimesečje mi je bilo najljubše. Počutila sem se bolje, trebuh se je začel rahlo kazati in vse je postajalo bolj resnično. Ko sem prebrala, da je v 20. tednu dojenček velik približno kot banana, sem to celo povedala prijateljem za šalo. Pomagalo mi je tudi pri pripravi, vedela sem, kdaj začeti razmišljati o opremi, kdaj obiskati šolo za starše in kdaj začeti s pripravo na porod.
V zadnjih tednih sem aplikacijo odpirala vsak večer. Brala sem nosečnost po tednih in kako se pripravlja otrok na prihod, kako se spušča, kako se moje telo fizično pripravlja. Vsaka nov teden mi je pomenil olajšanje in potrditev, da sva bližje cilju.
Spremljanje nosečnost po tednih mi je pomagalo, da sem se čutila vključeno v proces in da sem bolj zaupala svojemu telesu. Bila je pot, ki sem jo doživljala bolj zavestno – teden za tednom.
Poleg informacij sem ob spremljanju nosečnost po tednih začela tudi pisati kratke zapise za svojega otroka – misli, občutke, kaj sem doživljala tisti teden. Danes, ko ga držim v naročju, sem hvaležna, da sem si to vzela k srcu. Vsak teden je bil kot majhna postaja na poti do trenutka, ko sva se prvič zagledala.…