Nekaj časa nazaj sem se odpravil na podstrešje, ker sem iskal stare albume in slike. Sprva sem imel v mislih res samo to, a mi je povsem spontano pozornost ukradla neka stara škatla, v kateri je bil gramofon. Sicer sem vedel, kaj so gramofoni, vendar me je to čisto zmedlo, saj se mi je na prvi pogled zdel njegov videz precej čuden; sploh pa nisem vedel, od kod ga imamo in od kdaj. Deloval je precej starinsko, z lesenim ohišjem in pokrovom, ki je že malo škripal. Prav začudeno sem stal tam in se spraševal, kako je mogoče, da take stvari še nikoli nisem opazil.
Nikoli nisem bil tip človeka, ki bi ga pretirano zanimala glasba, a ko sem malo očistil tisti gramofon, se je vse spremenilo. Poleg tega sem namreč našel še kar nekaj starih plošč z zanimivimi bendi; nekatere sem poznal, drugih pa ne. Najbolj pa me je presenetilo, kakšno navdušenje nad glasbo oziroma poslušanjem glasbe ti lahko dajo gramofoni. Ko sem prvič položil ploščo na krožnik in nežno spustil iglo, sem zaslišal tisti značilni rahel šum pred začetkom pesmi. Zvok ni bil popoln, ni bil kristalno čist kot pri sodobnih napravah, a je imel neko toplino. Glasba je zvenela bolj pristno, kot da je v prostoru nekaj živega. Takrat sem razumel, zakaj so gramofoni za nekatere več kot le naprava za predvajanje glasbe.
Danes so mi gramofoni nekaj zelo zanimivega in zabavnega. Tistega, ki sem ga našel na podstrešju, zdaj precej pogosto uporabljam. Ko imam čas, si vzamem nekaj minut, izberem ploščo in se preprosto usedem ter poslušam. Gramofoni so mi na nek način upočasnili tempo. Ne moreš samo klikniti in preskočiti pesmi, ampak moraš poslušati celoten album. V tem je nekaj posebnega. Nikoli si ne bi mislil, da me bodo gramofoni tako pritegnili, a danes jih gledam povsem drugače kot nekoč.